Bistvo je očem nevidno

 

Zato se ljudje poljubljamo
z zaprtimi očmi.

 

 

 

Izbor na temo MOJE RANE, MOJA NEVIDNA BISTVA…

 

In ga seveda nisem poslušala.

Ker ga nikoli nisem zares poslušala.

Ker sem se zmeraj želela dokazovati in posledično delati vse po svoje.

In sem šla na dramaturgijo.

In potem še na scenaristiko.

In poglejte me zdaj, brez službe in denarja in sem si samo in izključno sama kriva za to.

Pa še opozoril me je.

Ampak jaz nisem poslušala in zdaj sem si sama kriva za to.

V odraslem življenju ni več debelih ljudi, ki bi krivdo prevzemali zate,

in v odraslem življenju ni več kul bit kriv,

ker si pač odrasel in moraš bit urejen in organiziran in če si kriv,

si pač luzer in se tolažiš s tem, da je kriva družba

in da je kriv svet in si zaradi tega ubistvu še večji luzer.

In ko kar naenkrat nisi več kriv ti ampak sta kriva družba

in svet ali pa celo politika je vse samo težje.

Ker če si sam kriv, je to zelo oprijemljiva pozicija krivde,

če pa je kriva družba ali svet ali pa celo politika je to tako abstraktno,

da je ubistvu v resnici res bolje če si kriv čisto sam.

In potem se pri triindvajsetih letih usedeš nasproti psihoterapevta,

ker si počasi že res naveličan tega da si neprestano vsega kriv

in ker več nimaš pojma kaj narediti s to krivdo in nekrivdo,

potem plačuješ 30-60 evrov na uro,

da ti psihoterapevt zatrjuje, da ničesar nisi kriv sam,

da so za vse tvoje probleme in tvojo življenjsko situacijo krive tvoje travme iz otroštva

torej tvoji starši tvoja vzgoja in okolje v katerem si odraščal.

In nekaj časa temu verjameš.

In te tolaži to, da nisi kriv, da so v resnici že cel čas krivi vsi drugi.

In potem ko postaneš jezen, ker si ves čas bil kriv za druge

in se jeziš na psihoterapevta te zopet potolaži,

da ti ničesar nisi kriv sam, da je kriva družba,

da je kriv kapitalizem,

da je krivo prekarstvo,

da je kriv svet.

In kar naenkrat plačuješ nekoga,

da ti govori, da ničesar nisi kriv,

čeprav ko greš domov sam zelo dobro veš, da si kriv vsega.

Ker si se imel možnost vpisat na pravo, medicino, veterino ali kaj podobnega,

ampak si bil trmast in si se hotel it velikega umetnika in boema

in za to si si kriv čisto sam

in popolnoma nihče drug kot ti, sam.

In potem pri petindvajsetih sediš za računalnikom

in pišeš tekst o temu kako se smiliš sam sebi

in hkrati krivdo svojega življenja prelagaš nase

hkrati krivdo prelagaš na vse okoli sebe razen nase

in pišeš o temu in si spet kriv tega, da pišeš o temu

in ljudje zdaj to berejo ali pa poslušajo,

v najboljšem primeru gledajo in se smejijo bedi tvoje krivde,

ki v resnici, na pram vsem krivdam sveta, ne pomeni popolnoma nič

in na koncu ugotoviš, da je edina krivda, ki jo moraš čutit ta,

da si kriv narcisoidnosti in tega,

da ti ni mar za popolnoma nič drugega kot zase

in da si kriv tega da si vase zagledan egoist,

ki ne more pisati o ničemer drugem razen o sebi.

 

In takrat so me utišali.

 

Ravno, ko hočem povedati nekaj pomembnega, me utišajo.

 

 

 

Avtorica teksta: Varja Hrvatin

 

Odlomek iz drame Vse se je začelo z golažem iz zajčkov za katero je bila nagrajena z Grumovo nagrado za mladega dramatika na Tednu Slovenske Drame 2020.

 

Več o avtorici TUKAJ.
 

 
PODPRI sodelujočega umetnika
PODPRI ranerane