Cimra poezija

 

I.

 

(Imela je levkemijo,
včeraj pa mi je
povedala, da je
noseča z nekim
muzičarjem.)

 

Odpadli so ji vsi
lepi dolgi črni
lasje in ni se mi
oglašala na telefon.

 

Začela sem nosit
njeno spodnje perilo,
ki ga je pustila za
seboj v stanovanju.

 

Vrnila sem njene
knjige v knjižnico
in plačala zamudnino.

 

Pokopala sem jo
z enim klikom na
zaslonu.

 

II.

 

Včeraj pa se pojavi
dvojno živa, še z
enim življenjem v
trebuhu, in mi reče,
da mi je vse
odpustila.

 

Da naj se ne
sekiram, mi
reče mrtva.

 

In me opere krivde,
da kot številka
padem med
neštevilne
spokorjene.

 

Zaradi šoka
ne morem čutit
jeze, s katero bi
ji skozi popek iztrgala
zarodek in ga
zabrisala v steno.

 

Iztrgava se iz tišine v objem.

 

Dolga mehkoba.

 

In bitje med nama.

 

In jaz v njenem spodnjem perilu.

 

Voham smrt,
ki diši po dragem
parfumu.

 

Ta ženska je mrtva,
je privid in njen
otrok je le plod
domišljije.

 

Ta ženska je mrtva.

 

Vseeno sva se šli
peljat v mojem
starem BMW-ju.

 

Ta ženska je mrtva
in rodila bo iluzijo.

 

Laž me paralizira.

 

Med panoramskimi
vožnjami 50 na uro
se smeji in gleda
šipo.

 

Ona ne gleda ven,

 

ona

 

gleda

 

šipo.

 

Pesem še nima cimre …
 

 

PODPRI ranerane