Kjesi?

 

Drevesa dišijo kot ti.
Vem, ker semse
poljubljala z njimi.
V gozdu sem se
s trebuhom
in joškami
drgnila ob njih.

 

Poezija ni sam jezik.
Je tud
hrapava
površina
drevesa,
lubje.
V njem so leta.
Iz njega bodo nekoč
zrasla življenja.
Stoletja.
Večnost.
Poezija je poljub.
Ki diši.
Po tistem, kar pogrešaš.
Kar ljubiš.
Kar si.
Drevo ti raste namesto vratu.

 

―