Križam se

Črtam tekste in
jih križam.
Pribijam s pičko v zid,
da si razbijem maternico,
ki ne diha jajčec,
da si zlomim jajčnike,
ki dušijo nerojene,
neželjene.
Najlepši je trenutek,
ko se ti izvlečem
dol z organa.
Ko zaspim,
ko pozabim, kdo
spi zraven mene.

 

O ŽENSKI, KI SE JE SPREMENILA V KAMEN
Avtorica: Ana Duša

Bere: Anja Novak – Anjuta

 

 

Bilo je neke julijske noči, ko je bil zrak tako težak, da je v debelih kapljah padal na zemljo. Ženska, ki je rodila, je komaj nekaj ur pred tem ovijala roke okrog sključenega ostarelega mornarja, zadnjega tisti dan, ki je drgnil čelo ob njeno ramo in s prsti kopal jame v njeno telo. Potem je zagrnila umazano zaveso, ki je služila namesto vrat, in se pogreznila v črevesje hiše. Skozi kolono, ki se je vila proti pristanišču, je zavel vzdih; v upanju, da bo vendarle še komu dala vstopiti, se ni sprva nič premaknilo. Tako je minilo nekaj časa, preden je prvi stopil iz vrste in so začeli mornarji drug za drugim izginjati v temne in usmrajene ulice razpadajočega mesta, v katerem se ženske niso hotele spominjati svojih moških. Nobena ni hotela šteti, koliko let je že minilo od tistega poletja, ko so se vkrcali na ladje in odpluli. Nihče od njih ni rekel, da se bo vrnil; svoje ženske so puščali za sabo kot potepuške pse, na milost in nemilost prepuščene lakoti, brezupu in ladjam, ki so se ustavljale v pristanišču, da bi na poti med dvema bojiščema napolnile svoje skrinje ter napojile izčrpana telesa in posušene duše svojega živega tovora.

 

Prvo leto po njihovem odhodu so ženske vsak dan sedele na obali in čakale, da pridejo moški nazaj.

 

Drugo leto so se, upadlih lic in izbuljenih oči, plazile po pristanišču in lovile ostanke hrane, ki so leteli z ladij.

 

Tretje leto so razparale svoja krila do pasu in se naslonile na vogale svojih hiš.

 

Ženska, iz katere je tisto noč padel otrok, je bila edina, ki ni nikoli stopila iz svoje v živo zemljo vkopane kletne sobe, v kateri je znoj neštetih moških pojil prstena tla in se zažiral v zbite stene: bila je srce mesta in mornarji so bili njegova kri, ki je tekla po mestnih ulicah in brez prestanka krožila skoznjo. Ona se jim je odpirala in jih jemala vase tako radodarno, da so jokali kot fantiči, ko so grizli vanjo. Sprejemala je vse od kraja, nikogar ni vprašala, od kod je prišel in kaj ga je vleklo v njeno zatohlo domovanje v tem mestu padlih, kjer je bilo žensk po vogalih na pretek; a mornarji so hodili mimo, neprekinjena kolona moških, ki je mezela proti njeni mračni sobi, kamor so vstopali kakor v svetišče; v njeno naročje so se spuščali kakor pred oltar, in ona se je vsakomur dajala takšna, kakršno je iskal, da so jim kosti drhtele od olajšanja, ko se je njihovo meso spajalo z njenim. In kar so izlili vanjo, ni nikoli več priteklo iz nje, da so bili njeni udi brez konca polni in sijoči. Ko so odhajali od nje, so se plazili po vseh štirih, podobni brodolomcem, ki jih je morje milostno odvrglo na obalo, in takšne so jih pobirale druge ženske in jih vlekle v svoje sobe, da bi iz njih izvabile tisto, kar so njej pozabili dati: polegale so jih na postelje in jih zavijale v svoje objeme, v katerih so pozaspali, pomirjeni in brez vseh misli, one pa so s svojimi lovile krivulje njihovih teles in se scela lepile nanje. Tako so ležale do zadnjega trenutka pred zoro, ko so jim drugega za drugim izpraznile žepe, potem pa izginile v nevidne dele mesta. Vračale so se šele takrat, ko so se v pristanišču zamenjale vse ladje; tako niso vedele, da so mornarji odhajali s sladko otožnostjo v srcih, brez občutka, da jim je bilo kaj vzeto, in če bi katera stopila prednje, bi jo zasuli s poljubi, kajti po noči brez sanj so se vsi po vrsti zbujali spet celi, potolaženi v veri, da bo tudi te plovbe enkrat konec in da bodo tudi tokrat našli pot nazaj domov.

 

Medtem ko so druge ženske ponoči objemale njene ljubimce, je ona polnila vrče s solzami in zalivala poganjke, ki jih je sadila v kote svoje sobe. Rože so rasle trnave in žilaste, in če bi jih hotel kdo utrgati, bi potreboval nož. Iz njih je tekla rjava tekočina in polzela v tla. Ko jih je zalivala, ji je v grlu hreščalo kot napadeni živali: tako je pela. Ure in ure je drsela čez grobe liste, ki so ji s prstov strgali kožo, božala jih je, kot bi bili lasje otrok, ki so, nikoli izgotovljeni, mesec za mesecem gnili v njenem telesu. Tako je živela leta, vse do tiste julijske noči, ko se jih je lotila, rezala jih je list za listom in steblo za steblom, in ko je porezala vse, kar je bilo na površini, je zakopala rezilo v zemljo in sekala korenine, trgala jih je in jih pulila, z močnimi sunki jih je vlekla iz blata, dokler ni bila soba videti kot bojno polje, tako sveže po bitki, da se še krokarji držijo ob strani, čakajoč, da se poleže dim in popadajo še zadnja kopja, ki bi jim lahko, suvaje v trupla poraženih, prebodla krila. Šele takrat je izpustila nož: ko je rezilo udarilo ob grgrajoča tla, se je zaslišal jasen in čist »cin,« kot bi udarilo ob kamen; zvok se je pognal skozi tišino mesta, odbil se je od morske gladine, se vrnil mimo kamnitih hiš in ji udaril v obraz, da so ji kljub gostemu zraku, ki se ga že davno ni več dalo dihati, zavalovali lasje in se ji je zamajalo telo. Namesto da bi potihnil v temo, je začel zvok naraščati, vrtel se je po sobi, da ga je bilo skoraj videti, kovinski odzven je postajal bolj in bolj mesen, dokler ni bilo v njem mogoče jasno prepoznati joka. Takrat je razkrečila noge in se spustila na vse štiri, da otrok, ki je padel iz nje, ne bi pretrdo udaril ob tla. Njeno tuljenje se je pomešalo z njegovim, tulil je, še preden se je prikopal iz njenega trebuha, tako glasen je bil, da ga je bilo slišati vzdolž ulice in še naprej, v pristanišče, in so se začeli mornarji, ki so ležali v vlažnih in toplih objemih kurb, tresti v spanju in jih je oblival mrzel pot, medtem ko se je ženskam koža se vse bolj segrevala in so začeli iz njihovih trebuhov in rok in nog švigati plameni; mornarji, ki so se krikoma prebujali, so jim skušali ubežati, a ženske so spale kot ubite in niso opazile, da se njihova telesa spreminjajo v bakle, vse po vrsti so sanjale o gorskih jezerih in skalnih grebenih, na katerih so stale in pustile, da jim hladen veter liže telo, končno enkrat gole samo zase, in nekatere so se v spanju na glas smejale, medtem ko so njihove roke stiskale mornarje, ki so v smrtni grozi vpili in klicali na pomoč, a ni bilo v vsem mestu nikogar, ki bi jih slišal, razen drugih mornarjev, ki so goreli v objemih svojih presušenih ljubic.

 

Sredi vsega tega hrupa je ona s tal pobrala svojega tulečega otroka, pregriznila je popkovino in z njega obrisala porodno kri. Zavila ga je v svoje velike dlani in si ga pritisnila k prsim. Otrok je v trenutku utihnil, zaprl je oči in zaspal in spal je vso pot skozi mesto, ki je gorelo in bobnelo okrog njega. Tekla je po mestnih ulicah navzgor, v hrib, stran od ladij, katerih trebuhi so bili polni ljubimcev za eno noč, stran od morja, ki jo je vsak dan zalivalo z novimi in novimi valovi pohote, žalosti in samote, tekla je skozi mesto, ki so ga žrli plameni, otrok v njenem naročju pa je mirno spal, ne meneč se za peklensko vročino in krike umirajočih mornarjev, izmed katerih bi bil vsak lahko njegov oče, kajti vsi, prav vsi, ki so se kdaj ustavili v tistem mestu, so šli najprej skozi njen objem. Tekla je po golih kamnih v hrib, nekje v strmini je počepnila, da je iz nje padel nov otrok, in se pognala naprej; otrok se je, še preden bi lahko zadihal, stopil na vročih tleh in se s kamnov zlil globlje v tla: iz tal je zrasel hrast, prebil je skalo in se začel vzpenjati v temo. Ona je tekla dalje, kar naprej v hrib, in vsake toliko je počepnila in iztisnila iz sebe novega otroka, ki se je, še preden bi lahko zadihal, stopil na vročih tleh in se s kamnov zlil globlje v tla. Tekla je naprej in za njo je rasel gozd, visok in temen, da v njem ni bilo ločiti dneva od noči, razraščal se je dol, v mesto, udušil je ogenj in požrl vse, kar je od mesta sploh ostalo. Tekla je gor, do grebena, in po grebenu kar naprej, tekla je dneve, ki so šli v tedne, ki so šli v leta, in ves ta čas ji je v naročju spal otrok, spal je tako trdno, da je pozabil rasti in so namesto njega okrog njiju rasli hrasti.

 

In tukaj se njena zgodba konča, na vrhu tega skalnega grebena, kjer je nekega dne občepela in ni več vstala, medtem ko se je okoli nje iz golih kamnov brez prestanka širil gozd; nobena od zveri, ki so se klale tam okrog, se ni nikoli približala njenemu truplu, in noben mrhovinar ni pristal na njeni glavi, da bi ji izkljuval mrtve oči. Še veter, ki se je včasih čisto pri tleh zagnal čez greben, se je na tem mestu dvignil v krošnje, da ne bi nehote prevrnil njene sključene postave. In tako je čepela tam, brez diha, kamen sredi kamnov, s spečim kamnom v naročju, dokler ni njeno meso povsem otrdelo in ni njene kože scela prerasel mah.

 

 

Več o avtorici TUKAJ
 

 
PODPRI sodelujočega umetnika
PODPRI ranerane