Moje ime je zardelo

 

Spet sem bila pri Kitajcu.
Ampak me niso posilili.
Oblekli so me v dolgo
belo obleko in
visoke pete do stropa.
Bila sem noseča.
Na odru naj bi rodila.
Bila sem noseča.
Brez trebuha sicer.
Mama je rekla,
da je to normalno.
Skrbelo me je,
da bo otrok prizadet.
In mama je rekla,
da v našem mestu
lahko delaš splav
po tem, ko se
otrok že rodi.
Uspavaš ga in
vržeš v smeti.
Ker če bi imel
grob, bi obstajal.
In nihče nič
ne bo vedel,
ker že zdaj sploh
nimam trebuha.
Dobila sem
napotnico za
specialista in
rezultate preiskave.
Bila sem noseča.
Ne vem ne s kom,
ne zakaj in al je bil
fantek al punčka.
Naenkrat nisem
imela več nobenih
problemov,
ker nisem
bila več bitje,
ampak sem postala
bitje v funkciji bitja.
Nekdo me bo
klical mama
in ne vem,
če moje telo
to prenese.

 

Pesem »Moje ime je zardelo«

 

so bile neke sanje, nočna mora. Za spomin mi jih je prebrala Svetlana Makarovič, ker zna mračne stvari povedat tako, da se jih da poslušat. Prebrala je trikrat, potem pa rekla; »Zdej pa izber!«


 

 
PODPRI ranerane