Novoletna želja

 

Skočila bi iz svoje
kože kot zajček.
In bi skakala
naokrog golodušna.

 

Izbor na temo MOJE RANE, MOJA NEVIDNA BISTVA…

 

 

Hiteli smo, kot zmeraj.

Hitro spakirat.

Hitro v avto.

Hitro iz avta.

Hitro na Brnik.

Hitro opravit check-in.

Hitimo, hitimo, kot zmeraj.

Zdi se mi, da sem se polulala.

Gate imam mokre.

Čeprav sem stara 11, vem, da se nisem polulala.

A sem se res polulala?

Z roko subtilno potipam mednožje kavbojk.

Ja, mokre so.

Hitro potegnem roko stran in jo povoham.

Ne voham scanja.

Voham nekaj drugega, kar še ne poznam.

Mokra sem.

Fak.

Stojimo v vrsti za security check-in.

Oči in sestra pred mano.

Hitita z odpasovanjem,

hitita s sezuvanjem.

Jaz sem pa mokra. 

Pogledam naokoli, nihče me zares ne gleda.

Z roko sežem v gatke,

upam da nihče ne vidi.

Hitro jo potegnem ven.

Roka je rdeča.

Fak.

A sem lihkar na letališču dobila svojo prvo menstruacijo?

Sram me je.

Strah me je.

Vse je tako hitro.

Rada bi se sesedla, ustavila in počasi razmislila, kaj lahko naredim.

Strah me je, da mi bo začelo kapljat čez hlače.

Strah me je, da bo piskalo, ko bom šla čez detektor kovine.

V krvi je železo.

A to lahko piska?

Odprta rana med mojimi nogami.

In svet hiti.

Sram me je, da bo kdo opazil.

Sram me je, ker imam odprto rano, tu pred vsemi.

Varnostnik požuga naj pohitim.

Stečem čez detektor in prvič v življenju molim.

Molim, da ne zapiska.

Molim, da ne kapljam.

Molim, da se moja rana ne odpre vsem pred očmi.

Vse je ok,

vsi hitijo,

nihče nič ne opazi.

Odhitim na stranišče in si v gatke nabašem celo rolo toaletnega papirja.

Med letom razmišljam samo o temu

kako me je sram.

Ne upam si povedat očiju, ker je moški in ker mi je čudno z njim govorit o tem.

Ne upam si povedat sestri, ker čeprav je tri leta starejša od mene, ona še zmeraj nima menstruacije.

Letalo ne hiti.

Zdaj hitijo samo moje misli.

Naj bo čim prej konec.

Naj se rana zapre.

Naj kri izgine.

Kje je moja mami?

Zakaj ni moje mami?

Mami bi vedla.

Mami bi znala.

Mami bi pomagala.

Mami bi zacelila rano.

Ampak je ni.

Sama sem.

Vse se odvije zelo hitro.

Pristanemo.

Čakamo na prtljago.

Izgubili so jo.

Fak.

A res lih zdej?

Že tisočkrat smo leteli in nam niti enkrat niso izgubili prtljage,

ravno zdaj, ko pa jaz rabim sveže gatke 

in sveže hlače,

da zakrijem svojo rano,

svoj sram,

naše prtljage ni.

Lizbona.

Skočimo v taksi.

Prispemo v gledališče.

Odložimo stvari v sobah.

In jaz grem končno spet lahko na stranišče.

Sedim na školjki in gledam svojo rano.

Kako kaplja iz nje.

Kako je svoje sledi pustila na mojih gatkah in hlačah.

Ne morem se preoblečt.

Ne morem se skrit.

Ne vem kaj naredit.

Stara sem 11. 

Nimam svojega denarja.

Ne morem sama na ulico,

sama v trgovino,

v drugi državi.

Razorožena sem.

Mami kje si?

Mami zakaj mi ne pomagaš?

Čas hitro mineva in sploh ne opazim,

da sem na stranišču že skoraj eno uro.

Nekdo potrka na vrata.

Nežen portugalski glas.

Toplina.

V angleščini odvrnem, da je zasedeno.

V angleščini me vpraša, če sem v redu.

Moja rana še kar krvavi.

Nekaj moram naredit.

Oblečem se,

potegnem sledi svoje rane, da stečejo v odtok

in odprem vrata.

Mlada portugalska plesalka me gleda z velikimi toplimi očmi.

Zaupam ji.

Povem ji za svojo rano.

Objame me.

Reče da se bo hitro vrnila.

S prekrižanimi nogami sedim v kotu,

skrivam rano in čakam.

Portugalska plesalka se vrne

z rjavim škrniclom, čipkastimi gatkami in trenirko v rokah.

Prime mojo roko in me povleče na stranišče.

Zakleneva se v kabino in reče mi, da bo vse v redu.

Iz škrnicla povleče vložke in mi razloži kako jih lahko uporabim.

Ponudi mi gatke in trenirko in reče, da sta moji.

Nato me pusti samo,

da skrijem svojo rano.

Da očistim svojo rano,

da očistim svoj sram.

Ko opravim, me pred vrati čaka.

Prosim jo, naj ne pove očetu in sestri.

Mlada portugalska plesalka se nasmeji in reče:

esse é o nosso segredo.

Ker znam špansko iz mehiških telenovel, jo razumem.

Moja rana je zaceljena.

Ni me sram

in ni me strah.

Moje rane so skrite,

moje rane so skrivnost.

Še zmeraj vsakič ko se drogiram,

vedno tipam svoje mednožje.

Ker me je strah, 

da sem se polulala,

ker me je strah,

da se je moja rana morda spet odprla,

da je moja skrivnost zopet razkrita.

Da krvavim,

da kričim,

da se spustim,

sprostim,

razorožim,

priznam,

odprem,

razgalim;

mami kje si?

mami zakaj ne pomagaš?

 

 

Avtorica: Varja Hrvatin

 

Več o avtorici TUKAJ

 

 
PODPRI ranerane