Obvestilo starkam
ali o splošnem jeziku

Pripravlja se
lazanja in pečejo
se hrenovke.
Prezgodaj je za hrano.
Nisem še prispela
v Barcelono.
Grozen mi je strah
pred višino.
Ne zmorem na vrh
sveta.
Muanis se pizdi
name, potem
jaz utihnem in
spremeni se v
mehko čutečo
živalco, ki se
zvije v embrio
poleg mojih nog.
Položim ga
v žličko.
V tišini se
ljubezen zgodi.
Prijateljstvo je
ljubezen do
ranljivosti drugega.
V Lizboni se na
hitro ustavim v
nikoli obiskanem
muzeju.
Moj brat
menja spol.
Ne morem pozabit
ljubkega bitja v
svoji žlički in
kosovirja sva,
ki se noskava.
Vohava drug
drugemu solzice.
Vse se spremeni
v pomanjševalnice
in  neizgovorjeno.
Nekdo goljufa
pri razdeljevanju
hrane. Lačna
sem od bruhanja.
Kiham od ljubezni.
Moje parasimpatično
živčevje te obrajta.
Rada te mam,
ker si me objel
s tišino.
Tišina je krst
sobivanja.
Pesmi so pisma
točnim ljudem.
Jaz sem tekstualna
mašina. Tvoje
oči so izdajalci
notranjih zadev.
Tvoji organi
zakrvavijo,
ko me srečaš
s svojo resnico.
Ljubezen gre
skozi želodec.
Dala semte
v žličko.
In na jeziku si
mi pustil okus po
hrustljavem mesu
in meloni.
Na jeziku nosim
tvoje ime in
pretežke so zanj
tvoje žalosti.
Ob njih lahko
samo se objameva.
Pognal si me v
tek za svojim repom.
Pognal si se v beg
pred svojo nežnostjo
Ona je za nama obema.
Zakaj pišem tebi?
Zakaj uporabljam jezik?
Midva se ne znava
pogovarjat.
Penetriraj me
s tišino.
To napolni
najino praznino.
Ko bom starka
bo vse to
nepomembno.
Še bolj
pomembno.
Splošnost je
lepa čednost
dolgočasnih ljudi.
Nikoli na splošno
ljubim
in nikoli na splošno
govorim.
Pisma so točna.
Naslov je lačen.
Pristanem v
Aix en Provence.

Nikoli ne bom razumela
vsega, kar se razvija,
ampak vedno čutim,
kdaj še ni čas,
da končam.

―