Pesem mojih kosti

Ulegla sem se poleg same sebe.

Zjutraj, ko sem še nedotaknjena,
lahko pišem o čemerkoli
brez obsodb.
Vampirke in otroci v meni živijo složno.
Vsi glasovi imajo svoje note v zboru.
Nisem ena,
v zrcalih življenja se množim.
In glasovi.
Me trgajo na kose, grizejo,
da od mene ostaja samo
tanko telesce
dekleta, ki ni jedlo
p(t)ice že več kot
petnajst let.
Božam se in si šepetam,
da mine tudi to.
A si/mi ne verjame/m.
Ko se me dotikaš, me obsojaš.
Lahko me zreš v ogledalu,
a moje meso je strupeno.

―