Princ

 

Ležal je v hlevčku
na jaslih z glavo
naprej in rekel,
da hoče princeso.
Pil je mleko in rasel
in pel, nikoli ni
dvomil v svojo usodo.
Ubijal ni,
nič mu bilo
ni na poti.
Bil je spočit
za vnaprej,
jedel je
vedno za zdej.
Smehljal se je,
ko je mislil
probleme.
In rekel,
poiščem
princeso.

 

Ko bil je na ladji,
je ona čakala
med kamnitim
obokom treh vrat.
Izgledalo je kot
kak Dubrovnik,
grad iz nebes,
a govorila
je po japonsko.
Dve kitki in polt
je mehko umita.

 

A ni hotela te kletve,
ni hotela smehljaja,
ni hotela mornarja,
ni hotela soli v življenju,
ni hotela potu
v svojo postelj.
Ni hotela miru.
Bila je princesa
in princese
zaslužijo boj.

 

Zaklal je svoj narod,
iztrgal srce najlepši
med vsemi in ji ga
prinesel v plastični
vrečki Merkurja.
Umila ga je
z rožmarinovo vodo
in spočela sta bitje
kruto okrutno
kruto kruto okrutno
kruto kruto kruto okrutno
kruto kruto okrutno
kruto je biti
kruto je biti
kruto je
biti boj
kruto kruto
je biti
biti boj
kruto kruto
je biti
boj
za
ljube

 

kruto
je biti
boj za
ljube
zen.

 

Kruto je biti princesa.

 

Nekoč bil lep princ,
le dete svobodnih nazorov,
brez srajčke in madeža
na svoji sreči.
Princesa še lepša
kot vila,
med nimfo in arielo,
zavita v sfingo mladosti.

 

A zahtevala madež,
zahtevala strgane šive,
zahtevala kožo popokat,
zahtevala rane,
zahtevala šive v meso,
zahteva rojeva sadove
mu rekla pred krsto:

 

»Junak
nikdar
ne zajoče.
Naredi le zame iz svojih
ljudi, iz svojih zob,
drobovine, kosti,
ogrlico čvrsto.«

 

Ladje plujejo.
Odisej s trugo se vrača.
Oblaki zapeljujejo.
Zločin se mu splača.

 

Ljubi zdaj njeno telo,
ljubi svoj greh in
deželo iz sanj,
ki nekoč jo je videl,
ko spal je na slami.
Ne ve, kaj bi rad
temu svetu povedal.
Vse kar ima
in kdaj je imel
se zbira v krik.
V črno luknjo
njegove ustne
votline se
vrtinči ves
svet.
V črno luknjo
so se izgubile
globine
devetnajstih let.

 

O Bog!
Zakaj nisem
umrl na slami,
O Bog!
Zakaj nisem
odsanjal
brez more.

 

Princesa si je
odrezala glavo.
Princ ni nikdar postal.
Ljudstvo je izbrisalo mesto.
Sanje so postale ubita izdana žival.

 


PRINCESA
Glasba: Ana Kravanja, Samo Kutin
Glas in Besedilo: Anja Novak

 

Posneto v Slovenskem mladinskem gledališču spomladi 2020.

Iskrena hvala Silvu Zupančiču za tehnično pomoč ter mastering.

 

 

Več o avtorjih TUKAJ.
 

 

PODPRI sodelujočega umetnika
PODPRI ranerane