Robit hud

 

Naučil si me vsega
kar me je zgradilo
v človeka,
ki te ljubi.

 

Najprej semte
dolgo brala in
masturbirala
na tvoje besede,
potem na tvoj
glas na radiu.
Penetriral si vame
in izumila sva
lastno frekvenco,
ki je bila daleč
pred prvim
hrapavim poljubom.

 

Suha usta od nervoze.
Moje rokice v tvojem
gozdnatem mednožju.

 

Odprl si mojo
maternico, da
je krvavela od
plodnosti, in
modri ptički
so leteli iz
moje pičke.
Nihče ne bo
nikoli razumel
kaj si mi dal
in ti ne boš
nikoli razumel,
kaj si si dal.

 

Ljubim.

 

Najine korespondence,
polne šekspirjevih citatov.
Najino razjokano posteljnino.
Najina jutranja kracanja
po papirju.

 

Ponoči, ko zajašem
tvoje stegno inse
stopim ko puter,
me obiščejo
nadzemeljska bitja
inse igrajo z mojimi
sanjami inti se igraš
z mojo zavestjo.
Odjezdila bi steboj
po lešnike v tisto
veliko knjigo
od Junga.

 

Bila sem zraven.

 

Ko se nisi zavedal
kjesi in simi hotel
naredit otroka
insi bežal pred
najinimi morilci
insi kričal moje ime
insi petkrat onesvestil
svoje telo, ko so te
policisti davili, ker te
zdravniki niso mogli,
in sem te našla v
prevezani pižami
z razmesarjenimi
zapestji od lisic
naslednji dan in
sem bruhala od skrbi
in sem te poljubljala
pred starši in zdravniki
insi me močil
in te je bilo sram
insi mi obljubil,
da ne boš nikoli več
kadil
in sem ti verjela
in ko nisem mogla
brez in sem hodila
spat v tvoje
stanovanje z roko
v hlačkah, ko
si bil zaprt v belo
in ko sem vedela,
da bodo izrabili
tvojo šibkost,
tvoj u trip agresije
in sem potiho
jokala, ko so jo,
in ko sem preklinjala
te neobčutljive umetnike
sleš pesnike, te kao
senzibilne duše
bivše prijatelje
s smislom za podlost
in ko sem te krepila
in ko sem se črpala
in ko sem
in ko sem
in kosem
šla na kose insi
me ti sestavljal
in ko sva jedla
kosila tvojega očeta
ob polnoči v postelji
in ko sem te samo
še bolj ljubila
in ko sem zavrgla
to sceno hijen, ki
prežijo na ranjeno meso
in ko sem te objela
kot mama
in se igrala s teboj
kot sestra, ki je
nikoli nisi imel,
kot brat, ki ti
nikoli ni delal družbe
ko so te pustili
samega pred
televizijo
in ko si me gledal
in ko si mi ploskal
in ko si me umival
in ko semsi ukradla
tvoj vonj in ga nosila
k sebi v tvojih srajcah
in ko mi bereš
in ko me učiš.
In ko sem dojela
kaj je to
zvestoba bit
ko se nekomu strga
in ko sem steboj
objela ves ta svet
in ko sem guglala
tvoje bivše in bila
ljubosumna, če si
tudi njih lupčkal
po mednožju in
jim pogrizel bradavičke
in ko sem bila
ponosna, da te
med ljudmi pogledam
kot svojega ljubimca
in ti mene
in še vedno ne morem
verjet, da je to res
in ko pomislim nate
pa se navlažim
in ko me ves čas
pogrešaš kot
v srednji šoli
in ko vem da te
od vedno ljubim.

 

Pesnik, ki sem
ga čakala,
mu pisala,
pesnik, ki
ne boš nikoli
umrl,
ker se vpisuješ
v ljudi.

 

(Pustila sem,
da si se brezpogojno
vtisnil vame.)

 


Objem, Tibor Hrs Pandur

 

 

Prvo srečanje

Drugo srečanje

Srečala sta se Anja in Tibor, maja 2020.

 

 

Več o avtorju TUKAJ.
 

 
PODPRI sodelujočega umetnika
PODPRI ranerane